V času, ko se vse bolj zaznava in govori o izgubi sistema vrednot v Evropi oz. na Zahodu, je zlasti pri največjih tradicionalnih religijah vse bolj prisoten strah pred novimi prihajajočimi, bolj duhovnimi religijami, zlasti z vzhoda, kjer odgovore na svoji duhovni poti išče vse več zahodnjakov, na zahod pa jo prinaša tudi množica migrantov.
Da se menjava religij lahko zgodi, je dosti verjetno, saj je praznina materializirane duhovnosti zelo velika. In tudi ni nič novega, če pogledamo po zgodovini nazaj… Krščanstvo si je sicer utiralo svojo pot z »ognjem in mečem«, pa vendarle ni uspelo povsem. Če je želelo preživeti, je moralo vključiti stara obredja in šege. Te so sicer po namenu dokaj univerzalne, povezane z osnovnimi elementi preživetja, t.j. Naravo in vsemi njenimi odrazi, pa vendarle se v zunanjih izrazih vezane na specifiko določenega prostora (mikroklimatske pogoje itn.).
Dosti več miru na planetu bi bilo, če se ljudje ne bi prepustili manipulacijam zaradi nadvlade določene religije nad ostalimi, kar že v izvoru nima nobene veze s primarnim verskim sporočilom, ampak težnjo peščice ljudi po nadvladi večine.
Seveda se pri tem mahanju s strahom pred novimi religijami z vzhoda kaže tudi na pomen ohranjanja kulturnih vrednot, kulturne dediščine… Morda bo slišati bogokletno oz. proti lastnim načelom in prizadevanjem, pa vendar se mi postavlja vprašanje, ali je res vredno varovati sleherno reč, ki diši po dediščini? Sleherni dosežek? Četudi je po svoje zanimiv, a neuporaben, škodljiv? Kaj pa tisto o zastaranih energijah in o tem, da je potrebno stvari, ki jih ne uporabljamo več, so preživete, jemljejo prepotrebno energijo, pustiti stran in se odpreti novemu?
V času vse večje planetarne obremenitve, obremenitve slehernega kotička prostora na Zemlje, se bi bilo vedno potrebno imeti pri vsaki aktivnosti, vsakem poslu, vsakem projektu, imeti pred očmi, ali je to, kar počnemo, za kar se prizadevamo, naravno, je nujno za naš obstoj, in od tega izločiti vse tisto, kar ne potrebujemo. In tako pridemo že v stik s staro vero, katere jedro čaščenja in spoštovanja je bila Narava (in lahko govorimo tudi o naravoverstvu), spoštovanje vsega živega, vseh bitij, naravnih pojavov, Univerzuma, prednikov, potomcev… Lahko govorimo tudi o animizmu, poganstvu ipd… Le-to je v našem prostoru skrito v starih kmečkih običajih, ljudskih pripovedih, pesmih, mitoloških zgodbah, in redki praksi starih ljudi odročnih krajev.
Kot odgovor na duhovni manko se tako pri nas kot drugje po Evropi obuja poganstvo, druidizem, šamanizem, vikanstvo, slovanstvo, keltstvo itn. v obliki različni rekonstrukcijskih in duhovnih skupinah oz. društvih. Vse več je literature in tudi interpretacij o tem, katerih ljudstev smo Slovenci direktni nasledniki. Od kod smo prišli v ta prostor itn… In tako so včasih tudi pri sodobnih staroverskih skupinah pojavljajo nasprotovanja, kdo je bližje staremu izročili, kateri bogovi so bolj naši kot drugi… Prav lahko bi zašli v podoben boj za prestiž, kot smo ga že bili priča pri velikih monoteističnih religijah…
Glede na to, da smo bili v našem izredno tranzitnem prostoru deležni različnih kultur, ki pa so se s svojimi običaji in navadami zelo približale utripu prostora, je pravzaprav težko reči, katero poimenovanje za Sonce, Zemljo, Veter, Vodo, sile Rasti, letne čase, konstelacije itn,… je najbolj »pravo«. Najbolj univerzalno in povezovalno (konce koncev gre za enak namen in prizadevanja) bi bilo, da presežemo poimenovanja in duhovno rastemo na starem izročilu, ki je s prostorom najbolj povezano, nadgradimo pa ga tudi s sodobnimi spoznanji o vesolju, človeški duši, energijah itn… Pri tem pa ponudimo povezovanje tudi vse ostalim duhovnim smerem, ki jim je blizu spoštovanje narave in prostora…
Napiši komentar